[ Pobierz całość w formacie PDF ]
zu te moãne vejnate kljuke. Prav rahlo in previdno.
62
OJ, MLADOST . . .
BESeDA
Slab0 e vejevje nad deblom odbijemo prav previdno s
sekirami. Tako pridemo prav do kljuke, pod katero je
Jo0 t ujet. Potem ga potegnemo iz teh kle0 ã, pa bo lepo
otet.«
Kakor je odloãil Jure, tako so opravili. Poãasi in pre-
vidno. Vi0 ja polovica bukve je bila naglo odÏagana. Kar
kosmato so drvarji potegnili od debla proã. Potem so
zelo previdno oklestili gosto vejevje, ki je zapiralo pot
do Jo0 ta. Ta je presreãen gledal skozi kljukasta vrata
dveh debelih vej, ki sta ga re0 ili. Ko je bilo vse to previd-
no opravljeno, je Jure prijel Jo0 ta za roke in previdno
potegnil, da ga izvleãe iz Ïleba dveh skal, med katerima
je leÏal. Brez zadrÏka je 0 lo. Pristopila sta 0 e oba tovari0 a.
Ubogi, vklenjeni Jo0 t je bil kmalu na soncu, na zeleni
jasi. Solze so mu kar lile. Niã ni mogel spregovoriti. Za
rokami je lovil roke Juretu in re0 evalcema, jih poljubljal
in jokal kot otrok. Ob tem so bili tudi re0 evalci do solz
ganjeni in vsi sreãni stali na tratici poleg Jo0 ta, ki je go-
voril in se zahvaljeval samo s solzami in hvaleÏnimi
vzdihljaji. ·e so mu dali piti poÏirek slivovke. Potem so
vsi posedli po tratici in se menili o sreãni nesreãi, ko je
bil otet prijatelj Jo0 t.
V tem so Ïe zapele coklice kozarja JoÏka. Popustil je
svoje kozice blizu vrha gore in pritekel, da bi videl stri-
ca Jo0 ta. Ljubko ga je poboÏal, Jo0 t pa je razklenil roke
in deãka pritisnil na svoje prsi in v solzah jecljal: »Oj, oj
63
OJ, MLADOST . . .
BESeDA
JoÏek, JoÏek moj angel re0 itelj do smrti moj, moj!«
MoÏaki so bili ganjeni in potrdili: »Zares! Brez njega ne
vemo, kaj bi bilo?«
Jo0 t pa je hripavo dodal: »Oj smrt, stra0 na smrt bi
bila! JoÏek je moj re0 itelj.« In spet ga je objemal in moãil
s hvaleÏnimi solzami.
Re0 evalci so se zaãeli zgovarjati, kdaj bi se vrnili do
planine. Odloãil je zopet Jurij: »Fanta, vesta kaj. Poderita
0 e tistile gaber, da bodo vsa tri debla na tleh. Potem se
vrnita h koãi. Midva z Jo0 tom pa prideva poãasi do dna.
Ali bo0 zmogel to pot?« se je obrnil k Jo0 tu.
»Sam bi si ne upal. Tako sem ves ãudno zbit. Lepo bi
prosil, da me vsaj eden pospremi. Ali ne?«
»Opiral in spremljal te bom jaz,« je odloãil Jure. »âe
se ti zdi potrebno, pa 0 e eden poãaka, da te odvedeta
dva. Zelo zaniã in slaboten se mi zdi0 .«
Jo0 t je odgovoril: »Sam si te poti po strmini do koãe
ne upam zmagati. Niã nisem polomljen, res, pravo ãu-
do. Toda ta stra0 na noã, ko sem ves obupan Ïe videl
smrt pred sabo, me je tako zniãila, da je groza. Za ene-
ga bi prosil, naj me pospremi do dna.«
»Dobro je tako. Vodil in opiral te bom jaz. Veãkrat
bova poãila in tako poãasi zmogla strmino do koãe. Za
du0 kanje se pa v steklenici 0 e ziblje nekoliko slivovke.
Torej zgovorjeni. Vidva poberita vse sekire, svoje, mojo
in tudi vse orodje Jo0 tovo. Po pameti jo mahnita na-
64
OJ, MLADOST . . .
BESeDA
vzdol; v koãi za Jo0 ta velita stopiti laboro mleka. Upam,
da bova do opoldneva v planini.«
Fanta sta pobrala vse orodje in se poslovila. Jo0 t je kli-
cal za njima: »Bog vama stokrat povrni! Doma vama
bom zamudo poplaãal.«
Fanta sta zamahnila z rokami, ãe0 : »Za tako pomoã ni
kovan 0 e noben denar! Sreãno!«
Kar stekla sta po stezi skozi ru0 evje in izginila.
Jurij je z Jo0 tom 0 e posedel na toplem soncu, mu po-
nudil poÏirek in griÏljaj kruha, ki ga je imel v Ïepu. Po-
tem pa sta se zlagoma dvignila. Jo0 tu so se tresle noge.
Tesno se je oklepal Jurijeve roke in se poãasi le nekoli-
ko omajal in utrdil. Zelo poãasi sta hodila, mnogo poãi-
vala in se oddihala. Toda Jo0 t ni slabel. Od poãitka do
poãitka je bil krepkej0 i in po veãurni poti sta zmagala
strmino in Ïe sedela v koãi ob labori toplega mleka.
Jo0 t je malo govoril. Vse pa se je zlivalo v zahvalo za
re0 itev in v edino skrb, kako bi jim povrnil.
Ko se je napil toplega mleka, je kar umolknil. Ves zde-
lan telesno in du0 evno je omahnil na pastirjev pograd in
v hipu zaspal.
Jurij si je odtesal debelo zagozdo rÏenega kruha, si
privo0 ãil latvico posirjenega mleka, potem pa od0 el po
svojem delu.
Stra0 no nesreão je majerica vsem, ki so prihajali tisti
dan v planino po mleko in maslo, na 0 iroko pripovedo-
65
OJ, MLADOST . . .
BESeDA
vala. Ti so novico prenesli v vasi in 0 e pred veãerom je
vse vedelo, kaj se je zgodilo.
V ranem jutru je Ïe bila v koãi Jo0 tova Ïena. Vsa oblita
s solzami ga je objemala in kar govoriti in mogla ob
vsem, kar so ji pripovedovali. Jo0 t jo je tolaÏil in boÏal po
od solz mokrih licih.
Popoldne je bil Jo0 t Ïe tako trden, da se je vrnil z Ïeno
domov.
Vsa vas ga je hodila gledat in mu vo0 ãit sreão, da se je
Ïiv otel smrti.
Ob tej zgodbi sem bil jaz 0 e osemletni deãek. Pri
·panãevem uljnjaku sem bil z drugimi deãki in stari
oãka ·panec nas je uãil:
»Zapomnite si, otroci, za vse Ïivljenje! V gozd pose-
kavat drevesa ne hodi nihãe sam samcat. Vedno po
dva in dva. Saj je celo na0 Gospod poslal sedemdeset
uãencev po vsej deÏeli, a vselej po dva in dva, ãeprav
niso 0 li sekat dreves. Otroci, pomnite to!«
66
OJ, MLADOST . . .
BESeDA
SMRTI OTET
a bi pisaril o sebi, mi ni bilo nikoli v0 eã. Toda se-
Ddaj, ob bliÏnjem koncu Ïivljenja pa sem se vendar
odloãil, da napi0 em nekaj malega, a zelo tragiãnega. Z
globokim spo0 tovanjem se spominjam svojega oãeta.
Moj ded je bil krojaã, zlasti za trdo ra0 evino. Vedno je
le gostoval v Îirovnici. Slednjiã, na starost si je z dovo-
ljenjem va0 ãanov Zabrezniãanov postavil leseno hi0 ico
in se preselil v Zabreznico.
Otroci so se mu naglo ponagrabili. Dva sta padla v
la0 ki vojski, drugi so od0 li po sluÏbah. Doma je ostal le
moj oãe, ki se je oprijel 0 ivanja. Va0 ãani so ga radi ime-
li, ker je bil Ïilavo priden in delaven v dninah, kamor je
hodil delat. Bil je dober krojaã in so ljudje zelo radi no-
sili svojo ra0 evino k njemu 0 ivat. Ko je bil starej0 i sin Ïe
kar pod vrhom, je pri0 el nekega dne s kosom ra0 evine k
dedu moÏ iz vasi. Videl je ob tem najstarej0 ega sina, ki
se je Ïe trudil s 0 ivanko. Pa mu je rekel: »No, dobro Ïe
vbada0 0 ivanko, toda kaj prida se doma ne bo0 izuãil.
France,« je nagovoril oãeta. »Ve0 kaj, z menoj naj gre na
[ Pobierz całość w formacie PDF ]