[ Pobierz całość w formacie PDF ]
njimi so preenostranski. Molãim in jih pustim pri
miru.
Reãem vam, Klanãnik, pustite Kristino, da se poroãi s
tistim z obãine. Vsak se res ne more pohvaliti z zemljo,
konji, volmi ali gozdom. Tudi uradniki morajo Ïiveti.
Videti je izobraÏen. Vsako nedeljo popoldne ga vidim s
knjigo v roki. To je lepo. Boli me, ãe vidim mladega ãlo-
veka, ki niã ne bere, je pa vzvi0 en nad vsem na svetu.
Tudi Matija naj bi se dal v neki red. âedno je to, da se
drÏi kmetije, posebno zdaj, ko mladina zemlji kaÏe
hrbet. Seveda je to trenutna moda v na0 i deÏeli. Kmeti-
je so steber deÏele v Evropi, to smo veãkrat sli0 ali. Seve-
da, ljudje, ki nikoli niso opravljali kmeãkih del in so na
poloÏajih, mislijo drugaãe. V svojih spisih se ãesto skli-
cujejo na tega ali onega modrijana, ki je Ïivel v pretek-
lem stoletju, ko 0 e ni bilo radia, letal, vi0 je tehnike in ne
televizije. Da je 0 lo toliko slovenskih kmeãkih fantov in
moÏ v partizane, se da tolmaãiti tako, da jih ni pritegnila
samo ta ali ona stranka, ampak da so 0 li iz ljubezni do
176
VA·KA KRONIKA
BESeDA
slovenske zemlje. ·e drÏi pregovor, da ima grunt kore-
nine do pekla.« Îupnik Andrej je umolknil.
»Ne bo drÏalo vse, kar pravite. Na0 Matija je 0 el v
gozd zato, ker je verjel, da je v Rusiji raj na zemlji. Saj
niso nikoli govorili ,Stalin , ampak ,na0 vsevedni JoÏe .
Kdo bi si le mislil, da je oni ruski JoÏe tako preganjal,
zapiral, pobijal in sumniãil velike ljudi. Vãasih smo Slo-
venci tudi zanesenjaki. Radi verjamemo prerokom. Pre-
biram kak novi roman, pa se mi nekam mudi. Toliko je
tega krotoviãenja in posnemanja AngleÏev, Francozov
ali Amerikancev. âeprav boste rekli, da sem strahope-
ten, vam povem, da najraje berem Jurãiãa, Tavãarja,
Kersnika in preodkritega Trdino, ki ni maral Nemcev.
Partizansko pisanje berem le od tistih, ki so res nekaj
doÏiveli. Tistih, ki so revoluciji obraãali hrbet in se v
pisanju delajo vaÏne, ne prebiram, ker jim malo verja-
mem.«
»Seveda mora biti tudi moderno pisanje, da boste
vedeli, gospod Klanãnik, ãeprav imam rad ruske, klasiã-
ne pisce. Od Slovencev pa poleg Pre0 erna najraj0 i Can-
karja, Murna, Ketteja, Kosovela in Gradnika. Iz gimna-
zije pa so mi ljubi 0 e Homer, Petrarka, Goethe, Vergil,
Byron in drugi. Kako mi je Ïal, da nisem zadnja leta,
med vojno, pisal kronike. Koliko se je zgodilo? Konãal
sem s pisanjem, ko so Nemci vdrli v na0 o deÏelo. Reãem
pa vam, da je lepo, ãe vidim kmeta, ki ima tako lepo
177
VA·KA KRONIKA
BESeDA
knjiÏnico, da ve, kaj je Ïivljenje. Welsovo zgodovino bi
prebral v mesecu dni. Îupnik Jernej mi je pustil bore
malo knjig. Seveda, moÏ je imel 0 olano sorodstvo.«
Klanãnik je stopil k omari in dal Ïupniku Andreju oba
dela Welsove zgodovine. »Veã kot sedemsto kmetov nas
je v kraju, pa nima nihãe te zgodovine. Sanjskih knjig je
pa kar precej.«
»Nekateri ljudje so bili vedno vraÏeverni, to je treba
razumeti,« je dodal Ïupnik, se zahvalil za knjigi in od0 el.
178
VA·KA KRONIKA
BESeDA
HREPENENJE UâlTELJICE MILKE
ilko je privlaãil nemir gozda, 0 umenje dreves, la-
Mjajoãi srnjaki, 0 kreblanje polhov na dolgih vejah,
igrive veverice, ki so izza debla zrle na samotnega goz-
darja. Pritegoval jo je gozdar Gregorka s svojim Ïivah-
nim pripovedovanjem o divjadi, gozdnih nesreãah in
sreãanjih z divjimi lovci onstran gora.
Tistega majskega jutra je vstala zgodaj. Oblekla se je
v mo0 ko obleko, na glavo pa je dala zelen klobuk. Bila je
nedelja pred binko0 tmi in to nedeljo je Ïelela prebiti v
gozdu.
»Oho, samo 0 e pu0 ko na ramo in bila bi cel lovec,« je
vzkliknil oãe. Mati je zmajala z glavo in tiho dejala: »Vse
kar je prav. âe so partizanke nosile hlaãe, jih tebi Ïe ni
treba.«
»Krilo ni za gozd,« jo je branil oãe.
Prej0 nji veãer so se domenili, da bosta 0 la Milka in oãe
v materin gozd. Rebrov oãe bi s premerko meril drevje,
Milka bi zapisovala vse od dvanajst centimetrov dalje,
po vrsti in lastnosti drevja. »Najveã je jelk, bukev,
brestov in javorjev,« jo je pouãeval oãe. »Bo0 vsaj vide-
la, kak0 en je na0 gozd. Kaj bi vedno ãepela ob klavirju.«
179
VA·KA KRONIKA
BESeDA
»Matija niã rad ne vidi, da grem v gozd. On bi rad, da
bi 0 la na veselice,« je odvrnila Milka.
Oãetu se je zmraãilo lice.
»Matija je tak, da misli, da ima vedno on prav. Reãem
ti, da je lep0 e ob nedeljah obiskovati gozd, kot pa tiste
hrumeãe veselice, kjer ãlovek zapravlja in ga povrhu 0 e
glava boli.«
Petelini so peli, ko sta stopala po ozki strmi stezi. Son-
ce je lezlo izza daljnih gora. Po obronkih gmajn so 0 vi-
gali divji zajci. Jerebi so nizko letali. Gozdni orel je pla-
val visoko nad dolgo senoÏetjo tja proti Biãkim lazam.
Ozek dolg oblak se je izgubljal v smeri SneÏnika. Bil je
lep miren dan. Na nizko, 0 irokovejnato bukev kraj ste-
ze je bila pritrjena pokvarjena slika Vi0 arske matere
boÏje. Vsa bukev je bila do vi0 ine poldrugega metra
[ Pobierz całość w formacie PDF ]