[ Pobierz całość w formacie PDF ]
roke. »Zadavil bi te,« je siknil. A ona se je smejala in rekla:
»Kak0 na ljubezen je to? Ali so to pokloni?«
VII
Meseca maja je 0 el Pu0 nik k zdravniku, ker je ãutil v sebi osla-
belost. Izvedel je, da mora hoditi mnogo na sprehod in to po
soncu. Tudi mora skrbeti, da vzdrÏi povsod dobro voljo in da
se ne vpleta v stvari in razmere, ki bi mu napravljale Ïalosti
in mu pobijale du0 o.
Priãel je hoditi ob sonãnih popoldnevih zunaj mesta in si
preskrbel v ta namen dopust. Na dom in na Ïeno je priãel
vedno in tudi doma misliti nekako od daleã. Kakor bi bilo vse
tisto nekje za gorami in tudi v davnini. Nekega veãera jo je
na0 el zunaj na pokopali0 ãu in takrat je spojil v svojih mislih
njenega pokojnega moÏa in njo v tesno celoto, ki je ni niti
posku0 al nikoli veã razdruÏiti. In taka spojena s spominom
bolnega in izÏetega pokojnika mu je postala odvratna in
zoprna in zato se ji je priãel umikati. Kajti pokojnik je oble-
zel s svojimi bolnimi in brezkrvnimi ustnicami vso njeno belo
polt, njene oãi, njene lase in njene prste. Njegovo bolno in
propadlo telo se je dotikalo v dolgih moreãih noãeh njenega
zdravega in bujnega telesa, njegovo dihanje je zadevalo ob
njene bele prsi, ki so bile potne od bolnikove sape. To je tra-
jalo mesece in mesece, leta so tako minila in v teku tistih let
je za0 lo v njeno koÏo vse tisto, kar je bolni0 kega, gnusnega in
ostudnega. Zdaj je prepojena s tem vsa njena zunanjost.
On pokojnik je delal v noãeh, ko ni mogel spati, isto,
94
ZGODBE O MALIH LJUDEH
BESeDA
kar poãenja sedaj Pu0 nik. Zaka0 lja, gleda v strop, ona se pre-
budi in priãneta se pomenkovati. Pogovora naenkrat zmanj-
ka, ker si nimata du0 i kaj povedati. Daleã sta druga od dru-
ge kakor zemlja od lune, luna od sonca in sonce od zvezd.
Niã skupnega ni v obeh, niã sorodnega. Tukaj ubog, ãuteã
ãlovek, tam brezsrãna Ïival, ki vsebuje komaj instinkt usmi-
ljenja. Pomolãita oba, on seÏe po njeni beli in goli roki in zdaj
priãne pogovor materija. Roka se meni z roko, polt s poltjo,
telo s telesom. Poljublja jo po ustih, prsih, licih, rokah in ra-
mah. Pritiska se v omamno toploto in pozablja nase, na du0 o.
In vse tako je delal tudi pokojnik. V dolgih preãutih noãeh jo
je poljubljal s svojimi bolnimi ustnicami, se je dotikal s svo-
jim bolnim telesom in se je oklepal s svojimi kostmi, zaviti-
mi v velo in rumeno koÏo. On je bil bolan, a se ni preselil v
svojo sobo, ni odmaknil svoje postelje od njene, ampak ostal
tik nje in se veselil noãi, da se v njeni temi z njo kratkoãasi.
Pu0 nik je hotel, da bi znal pisati in da bi razloÏil drugim
ljudem, kako ãustvo je to, ko najde moÏ v svoji Ïeni predni-
ka, ki je uÏival Ïe vse to, kar uÏiva zdaj on, Ïe davno pred
njim, ko je bilo 0 e vse mlaj0 e, sveÏej0 e, novej0 e in brez vsak-
danjosti. Îena ni Ïival, ni lepa stvar, ki bi za denar menjava-
la gospodarje. Sveta je in dana le posamezniku. Kadar je me-
njala gospodarje, takrat ni veã Ïena. Blago je, romajoãe iz rok
v roke. Za hip te omami, a ko vidi0 sledove tujca, te prepaja
s hladnostjo in poniÏuje do Ïivali. In sledovi rastejo; drug od-
kriva drugega, zastrupljajo te, oropajo ãustev &
Izbral si je svojo sobo, ki je imela razgled na gozd in polje
za mestom in priãel tam samotariti. Ko je pri0 la tja nekoã
zjutraj njegova Ïena 0 e vsa vroãa od spanja in se ga nenado-
ma oklenila, bi bil skoro zakriãal. Tako blizu je zaãutil vso
95
ZGODBE O MALIH LJUDEH
BESeDA
njeno davnino, kakor bi stal njen bolni prvi moÏ tik vrat in
gledal nanj in na svojo Ïeno. Skoraj njegovo ko0 ãeno in
ohlapno brado je videl, ki ni imela veã moãi, da bi se drÏala
ostale glave in se je zato pobe0 ala na prsi. In naposled ka-
kor bi ne bile roke, ki so se ga oklenile, njegove Ïene, ampak
njega, ki je stal tik vrat, pristopil nenadoma in se stegnil po
njem. Ta vlaÏnost je njegov pot, ti prsti, ki ga ti0 ãe v vrat, so
njegove trudne in ostre kosti, oblite z zgrbljeno in razpada-
joão koÏo.
»Oh « je rekla ona, »moj ljubi, pelji me vãasih kam, veã
ne morem prena0 ati te samote in zapu0 ãenosti!«
»Kam, kam?« je vpra0 al on.
»Med ljudi, med ljudi!« je rekla ona, sedla na posteljo in se
priãela solziti. »Ne morem Ïiveti tako brez druÏbe!«
»Bolan sem!« je dejal. »·el bi s teboj, ãe bi mogel prena0 ati
dim! Ali dim! Ne, tega ne prenesem!«
»Jaz tudi ne te samote, te zapu0 ãenosti!« je trdila ona. »Saj
ima0 prijatelje, znance! Pelji me, da jih bom ãula vsaj govo-
riti! Ali pa me pelji v gostilno ali kavarno, da vidim ljudi in
druÏbe vsaj od daleã!«
»Da!« je rekel. »Bom, bom!«
In to je obljubil zlasti zato, da bi naglo od0 la in ga veã ne
nadlegovala s svojo prisotnostjo.
Ko je bil zopet sam, je odprl okno in dihal moãno vase sve-
Ïi in ostri jutranji zrak.
VIII
Z boleznijo, ki se je razpredala v njem, so se polagoma raz-
pletale niti in mreÏe, ki so priklepale njegovo du0 o k Ïivljenju.
96
ZGODBE O MALIH LJUDEH
BESeDA
Razmerje je razpadalo in priãel je Ïiveti nekako na sredi med
Ïivljenjem soljudi in onim neznanim, ki se priãenja onstran
smrti. In v mislih je pletel prehod preko grobov in se straho-
ma izpra0 eval, ali se ne vara, ako misli, da ãaka nanj drugo
veãno Ïivljenje in da je ta nezadovoljnost in boleãina le slovo
oslabelega in propadajoãega telesa. BliÏa se poãasi dan, ko bo
obleÏal na postelji, ko ne bo veã vstal, ko ne bo nikoli veã sto-
pil na ulico, 0 el v pisarno ali na sprehod na polje in v gozdo-
ve. Îivljenje se umakne kakor poãasna senca in na beli rjuhi
ostane na pol Ïe razpadlo, mrzlo in brezãutno truplo. To bo
on, Tone Pu0 nik, privatni uradnik.
Kod je v zadnjih ãasih hodil, to mu je bilo vseeno. âe ga je
prosila Ïena, naj gre z njo v gostilno, je 0 el brez misli. Sedel
je tam, jo poslu0 al, ji kimal in z njo pil, da se je omamil. Ko je
videl nekoã v neki restavraciji, da se spogleduje ona z nekim
visokim bledim gospodom, se je na glas zasmejai, vstal od
mize, stopil k njemu in se prijazno poklonil.
»Vabim va0 e blagorodje k svoji mizi!«
Bledi tujec je gledal, poãasi zardel in seãudno zmedel, Ïena
se je od svoje mize prijazno smehljala. Pu0 nik je ponovil:
»Vrag vedi & ali niste malo ãudni? Najprej koketirate z mojo
Ïeno, a ko vam ãlovek reãe, da blagoizvolite sesti k njej, se
kujate! Prosim vas, pridite vendar, kako sem vas vesel.. .«
Gospod je res vstal in rekel: »To je zame posebna ãast! Jaz
sem Davorin Cestar, notarski kandidat.«
»Ali « je dejala Ïena, »veseli me. Oprostite, moj moÏ se
nekoliko slabo poãuti! Saj niã ne zamerite?«
»Ta je lepa!« se je zasmejal Pu0 nik. »On naj bi mi zameril!«
[ Pobierz całość w formacie PDF ]